KONCERT V ŽIVO: TRIO TEMPESTOSO
3. program Radia Slovenija – program Ars

Ponedeljek, 8. marca 2021. Začetek predvajanja: 16.30

Pred nami je nekoliko drugačen GM oder in nekoliko drugačna oddaja Nove glasbene generacije. Oddaja bo izjemoma potekala v živo, GM oder pa se bo izjemoma zgodil brez poslušalcev v dvorani. Vabljeni k spremljanju prenosa na: https://ars.rtvslo.si/

Spored:

Jukka Tiensuu: Plus IV
Jean Philippe Rameau: Pieces de Clavecin en Concert Št. 5
Uroš Rojko: Stone Wind III
Maurice Ravel (prir. Andraž Golob): Ma Mere l’Oye, Le Jardin Féerique (Lent en Grave)
Sebastian Fagerlund: Breathe

O izvajalcih:

Člani zasedbe Trio Tempestoso so bili leta 2019 zmagovalci enega največjih tekmovanj za sodobno glasbo »Boris Pergamenščikov« v Berlinu. Člani tria so se na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu izobraževali pri Jannetu Rätyi, Geraldu Pachingerju, Julianu Arpu in Martinu Rainerju. Uspešno koncertirajo po vsej Evropi, snemali so za avstrijski radio Ö1 in Radio Slovenija. Andraž Golob je študiral klarinet pri profesorju Bertramu Eggru in nadaljuje pri profesorju Geraldu Pachingerju. Septembra 2019 je po uspešno opravljeni avdiciji zasedel mesto “akademista” v Dunajski filharmoniji. Urban Megušar je študent violončela na graški univerzi pri prof. Julianu Arpu in čeprav izhaja iz tradicije klasične glasbe, je trenutno aktiven predvsem na področju sodobne glasbe, proste improvizacije, jazza in folk glasbe. Harmonikarka Sanja Mlinarič je leta 2017 na isti ustanovi pod mentorstvom Janneta Rättyä diplomirala tako iz koncertne kot pedagoške smeri. Sanja je absolutna zmagovalka in prejemnica nagrade Anguissola Scotti na tekmovanju Val Tidone v Italiji leta 2019, sodelovala pa je že z Glasbeno Mladino Slovenije in Imago Sloveniae ter snemala za avstrijski radio Ö1 in Radio Slovenija.

O sporedu:

Jukka Tiensuu (1948) je eden najpomembnejših predstavnikov sodobne finske glasbe, skladatelj, dirigent in poustvarjalec na klavirju in čembalu. Plus IV je ustvaril leta 1992 za svojega rojaka Mattija Rantanena, ki jo je leto pozneje na Mednarodnem festivalu akordeona v Torontu izvedel z mehiškim klarinetistom Joaquinom Valdepeñasujem in kanadskim violončelistom Daviduom Hetheringtonu. V skladbi ob prepletanju treh glasbil izvajalcem večkrat ponuja svobodo oz. improvizacijo in jih postavlja pred številna »konfliktna« naključja. Tiensuu je nekoč izjavil, da »posameznik pri iskanju najosnovnejše esence glasbe ne more omejiti s pristopi, ki zožujejo njegovo ustvarjalno in raziskovalno polje«.

Jean-Philippe Rameau (1683–1764) je bil eden najpomembnejših poznobaročnih skladateljev in glasbenih teoretikov. Sploh v svojih operah je pokazal občutek za dramatičnost in izvirnost in zelo vplival operno ustvarjanje v prvi polovici 18. stoletja. Pieces de Clavecin en concerts je objavil leta 1741 in je eno temeljnih del komorne glasbe. V skladbi je pokazal veliko izvirnosti, saj je za razliko od takratnih italijanskih skladateljev, ki so čembalu dajali zgolj vlogo basa continua, le temu dal osrednjo vlogo, violina in viola da gamba pa prevzameta spremljevalno vlogo.

Uroš Rojko (1954) je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral klarinet v razredu Alojza Zupana  in kompozicijo pri Urošu Kreku, nato pa izobraževanje nadaljeval na visokih šolah za glasbo v Freiburgu (Klaus Huber) in Hamburgu (György Ligeti), ob tem pa srečeval velikane 20. stoletja, kot so Olivier Messiaen, Luigi Nono, Helmut Lachenmann, Ianis Xenakis, Witold Lutoslavski, Mauricio Kagel in Vinko Globokar, ki so nanj pustili neizbrisen pečat.

»Leta 1997 je na pobudo društva slovenskih glasbenih umetnikov nastala skladba Stone Wind (Kamen vetra) za flavto in klarinet. Po izvrstni krstni izvedbi v Ljubljani (Irena Grafenauer, Mate Bekavac) je sledilo kar nekaj repriz v interpretacijah različnih glasbenikov, med njimi v Holandiji, Avstriji, Nemčiji, leta 2013 v Seattlu (Seattle Chamber Players), 2015 ponovno v Nemčiji (Darmstadt in Tübingen) in spet v Ljubljani (festival Slowind). Na pobudo različnih komornih skupin sem skladbo večkrat predelal. »Prototipna« verzija ansambelske zasedbe (Stone Wind II) iz leta 2004 je bila istega leta izvedena v okviru gostujočega koncerta Akademije za glasbo v Amsterdamu (Ansambel MD7). Leta 2015 sta nastali dve verziji za nekoliko večji zasedbi (Stone Wind VI za Schallfeld Ensemble Graz in Stone Wind VII za ansambel TEMA Karlsruhe. Med leti 2004 in 2006 pa so nastale tri trio-verzije, katerih oznake se zaradi napake ne ujemajo s kronološkim vidikom nastanka: Stone Wind V za saksofon, akoredeon in violončelo (2004), Stone Wind IV za akordeon, klavir in violončelo (2005) ter Stone Wind III za klarinet, akordeon in violončelo (2006). Tako ansambelske kot tudi trio-verzije niso zgolj priredbe originalnega dua, temveč temeljijo le na izbranem tematskem materialu in osnovni ideji izhodiščne kompozicije.«

Spremna beseda krstne izvedbe prve verzije skladbe Stone Wind, ki odraža avtorjev tedanji pogled na svet, sočloveka in družbo, ki se spričo izkušenj in spoznanj pač ni kaj dosti spremenil, pa se glasi: »Veter, ki v tisočletjih razkroji kamen, je kot bistra misel, ki potrebuje skoraj stoletje, da uniči človekove slabosti.«

Francoski skladatelj, pianist in dirigent Maurice Ravel (1875–1937) je ustvaril okoli šestdeset glasbenih del, med katerimi je dobra polovica inštrumentalnih. Prizadeval si je za glasbeno-tehnično popolnost, zaradi katere so posamezne skladbe nastajale tudi več let. Igor Stravinski ga je nekoč zato označil za »najboljšega med švicarskimi urarji«. Ravelova glasba je inovativna, pogosto zasnovana na modalnih melodijah, inspirirana s plesnimi oblikami ter ljudsko melodiko in značilnimi ritmi. Suito petih otroških skladb z naslovom Moja mati gos (Ma mère l’Oye), ki je zelo impresionistično glasbeno slikovita in pripovedna, je skladatelj za orkester priredil po svojem prvotnem zapisu za klavir štiriročno. Peto suito, ki nosi naslov Pravljični vrt (Le jardin féerique) je za akordeon, klarinet in violončelo priredil Andraž Golob.

Sebastian Fagerlund (1972) se je uveljavil kot ustvarjalec orkestralnih in opernih del, za katera je prejel številne nagrade in priznanja, še večji del svojega raznolikega opusa pa je posvetil komornim zasedbam. Diplomiral je iz kompozicije na Sibeliusovi akademiji v Helsinkih, v sezoni 2016/17 pa je v nizozemskem  Concertgebouwu deloval kot rezidenčni skladatelj. Tristavčno skladbo Breathe je napisal za Plus Ensemble leta 2006, posvetil pa jo je preminulemu prijatelju.