Peter Kus,
skladatelj, lutkovni režiser, izdelovalec inštrumentov in pedagog
razmišlja o pomembnosti umetnosti v šolah in vrtcih.
Sredi osemdesetih sem obiskoval Osnovno šolo Vič v Ljubljani. V tistih časih kulturna vzgoja ni bila priljubljen kulturno-političen koncept in iz svojih osnovnošolskih let se danes spomnim le enega organiziranega obiska gledališke predstave. Umetnost je bila zapakirana v rigidne učne načrte glasbene in likovne vzgoje ter slovenščine. Redki pedagogi so se trudili vdihniti nekaj življenja tej sistemski puščobi, a moči umetnosti, sploh pa takratnega kulturnega vrenja, iz šolskih klopi nismo občutili.
Toda v tretjem razredu se je pripetilo naključje, ki me je usodno zaznamovalo: učiteljico podaljšanega bivanja je za kratko obdobje nadomestil študent Jure, ki je nekega dne v šolo prinesel klarinet. Učencem nam je zaigral dve jazzovsko obarvani melodiji, ki v mojem spominu zvenita kot viži tedaj priljubljene skupine Begnagrad. Zvok živega igranja na inštrument me je tako prevzel, da sem prepričal mamo, da me je sredi šolskega leta vpisala v glasbeno šolo. Čeprav sem s starši obiskoval številne koncerte, me ni nič začaralo tako kot bodoči mladi učitelj, ki je zaigral med nami, v domačem okolju učilnice. Začela se je pot, ki me je prek številnih ovir (ozkogledi učitelji klarineta, najstniška zbeganost in številni drugi interesi, pa tudi nasveti doma, da naj se raje ukvarjam »s čim koristnim«, glasbo pa bom imel za hobi) in srečnih naključij (učitelj saksofona, ki me je vpeljal v improvizacijo in komponiranje) pripeljala do točke, da se danes z glasbo in gledališčem ukvarjam poklicno. Ko zdaj nastopam za mlado občinstvo, se pogosto spomnim tega dogodka iz svoje mladosti in se zavem odgovornosti: morda se bo tudi med njimi našel otrok, ki mu bosta predstava ali koncert spremenila življenje.
Madžarski skladatelj, glasbeni pedagog in reformator Zoltan Kodály je nekoč zapisal: »Veliko pomembneje je, kdo je učitelj glasbe v Kisvárdi (majhnem mestu na vzhodu Madžarske, ob ukrajinski meji, op. a.) kot pa direktor opere v Budimpešti … Kajti slab direktor lahko greši le enkrat in bo takoj odstavljen. Slab učitelj pa bo grešil 30 let in uničil ljubezen do glasbe 30 generacijam otrok.« Čeprav danes prisotnost umetnosti v izobraževanju otrok na deklarativni ravni ni več vprašljiva, daje šolski sistem prednost naravoslovju v imenu »koristi«.
Znanost, tehnologija in matematika bodo otrokom ob pomoči tujih jezikov omogočili, da bodo postali uspešni posamezniki. Umetnost naj ostane nekaj lepega, kar jih bo sprostilo po napornem dnevu »pravega« dela. Tej utilitarni logiki, ki človeške dejavnosti ocenjuje glede na ekonomsko koristnost, sledijo tudi danes pogosto slišani argumenti predstavnikov t. i. kulturnih industrij, da tudi umetnost prispeva pomemben delež k BDP in jo je zato treba podpirati.
Toda pomen umetnosti je drugje: če se vprašamo, zakaj imamo radi glasbo, bomo ugotovili, da gre za popolnoma nekoristno dejavnost, ki pa nas vseeno prevzame v temelju naše človeškosti. Otroci življenje in svet spoznavajo skozi igro, za odrasle pa bi lahko rekli, da »se igrajo življenje« skozi umetnost. V umetnosti (branju knjig, gledanju filmov, poslušanju glasbe) se potopimo v namišljene svetove, izkusimo njihove napetosti in protislovja, te izkušnje pa nam omogočajo, da lažje rešujemo probleme našega resničnega sveta. Z njimi se učimo živeti, sami s sabo in kot del družbe. Umetnost je kot simulator, ki nam omogoča oblikovati svojo osebnost in položaj v svetu. Zato umetnost ni dodatek k naši izobrazbi ali vsakdanu, temveč njegovo središče. Tako smo vsi umetniki. Otroci morajo umetnost spoznati aktivno, kot del njihovih temeljnih bivanjskih izkušenj. Ob branju literature, poslušanju glasbe, gledanju filmov, predstav in likovnih del morajo sami izkusiti veselje, žalost in bolečino ter jih deliti z drugimi. Tako se bodo s temi ovirami znali spopasti, ko jih bodo doletele v resničnem življenju. Ni toliko pomembno znanje o umetnosti kot pa aktivno doživetje ustvarjalne »pretresenosti«, ki jim bo dalo neprecenljivo življenjsko popotnico, ne glede na to, ali bodo sami postali umetniki ali ne. To je pravi pomen ali »korist « umetnosti, zaradi katere si zasluži pomemben položaj v družbi. Da lahko to moč umetnosti udejanjimo v vrtcih in šolah, moramo otroke izpostaviti vrhunski poklic(a)ni (ne zgolj ljubiteljski) umetnosti. V to smer se kulturna vzgoja v zadnjih letih pri nas razvija z nekaterimi sofinanciranimi programi (SKUM, filmsko-vzgojni programi Kinodvor, Igrišče za gledališče idr.), ki pa žal še nekaj časa ne bodo dobili splošne sistemske umeščenosti v naše izobraževalne programe. Potrebovali bi platformo, ki bi angažiranim pedagogom in umetnikom omogočila, da skupaj redno izvajajo umetniške projekte v vrtcih in šolah, brez kompliciranih birokratskih postopkov, brez razpisov za izbrane in dobro informirane ter s praktično organizacijsko podporo, ki bi jim bila v pomoč, ne v breme. Na področju glasbene umetnosti pri nas so najboljši približek temu programi Glasbene mladine Slovenije. So umetniško in pedagoško utemeljeni, vsebinsko raznovrstni in zanimivi ter usmerjeni v neposredno in iskreno izkušnjo otrok z živo glasbo. Njeno transformativno moč morajo izkusiti zdaj, saj je pozneje ne bodo znali več ceniti.
Peter Kus
